Ležišča črnega premoga v Vremski dolini so bila znana še pred napoleonovimi vojnami.
Na Krasu so odkrili in izkoriščali premog že davnega leta 1778, ljudje pa so ga poznali že prej okoli leta 1757. Pravico na tri kope je prva pridobila Družba rafinerije trsnega sladkorja na Reki in sicer na Rudnem polju Lona pri Famljah, nadalje pod vasjo Vremski Britof in na hribu Gaberk pri Betanjski ogradi.
V katastrski občini Škoflje pri Sežani in v katastrskih občinah Britof - Famlje so odkrili pet slojev liburnijskega črnega premoga v kozinskih plasteh na krednem apnencu. Sloji so bili močni od 0,2 do 1,9 m in so se razprostirali od vzhoda proti zahodu. Pojavili so se na daljavo 3 kilometrov in na prečno širino 800 metrov.
Rudarske pravice za izkoriščanje rudnikov so se podeljevale leta 1861 in 1862, toda lastniki so se jim kmalu odrekli in kope opustili. Leta l900 sta obstajali v tedanji občini Škoflje dve jamarski meri in sicer Jožefovo (Johannesovo) jamsko polje z osmimi navadnimi jamskimi merami in Janezovo (Jozefovo) jamsko polje s štirimi dvojnimi jamskimi merami. Za prvo je bila podeljena pravico do kopa leta 1875, za drugo pa 1895.
Leta 1900 je posedoval rudarske pravice Angus von Duglas v Berlinu. Jeseni leta 1902 je zaprosil za podelitev štirih novih dvojnih jamskih mer v k.o. Britof - Famlje, vendar je pridobil dovoljenje izdano šele leta 1903, V kozinskih plasteh so tam odkrili štiri premogovne sloje v debelini 0,30 do 1 metra, ki so se raztezali na dolžino 2 km. Odkopavali so jih s poševnim in globinskim jaškom. Premog je bil visokokaloričen in se je lahko pekel, vendar je imel tudi znatne primesi žvepla. Sledilna dela in odkop premoga so bila zaradi pritiska vode zelo otežena. Posluževati so se morali pretežno globinskih jaškov. Premog so odkopavali 60 do 65 metrov pod površino in za izvažali z vitli, v Škofljah pa s parno črpalko.
Pri poskusih v Berlinu so ugotovili, da daje premog 7.951 kalorij. Premog se je dobro pekel. Pridobljen koks je bil zelo trd. Nakopani premog so uporabljali za kurjenje kotlov. Rudnike so razširjali in odpirali zlasti v letih 1894 in 1904. Takrat so nastajale jame ADRIA I., II. In III. V tem času so raziskovali tudi na raznih mestih v pasu med Pivko in Sežano. Rudarili so tudi že na področju Jaška Adria IV, kjer se je dne 8. decembra 1913 zgodila huda nesreča. V Jašek je vdrla voda in pod seboj pokopala 12 rudarjev, ki so se takrat nahajali v jašku. Po 9 dnevih reševanja je rudniškim reševalcem uspelo rešiti le dva rudarja, ostalih deset je umrlo. Po tej nesreči so ta del rudnika zaprli. Zastala so tudi ostala dela, da o rudarskih dejavnostih v letih pred prvo svetovno vojno in med njo skoraj ni podatkov.
Po prvi svetovni vojni so sledila obsežna raziskovalna dela, zlasti vrtanja. V času vojnih dogodkov je bilo delo leta 1943 prekinjeno ter večina naprav uničenih. Leta l955 je bila jama Zavrhek izčrpana, zaprta in vsa dejavnost se je prenesla v jamo Jadran IV (Adria) in Jadran I. V letu 1955 so začeli z obnovitvenimi deli in obširnimi raziskavami. Obnovljeni sta bili dva horizonta v jami, urejena je bila zračna zavesa in odvodnjavanje, montirane so bile črpalke ter opremljen jašek za najnujnejše potrebe. Začeli so z jamskimi sledilnimi dela na II. Horizontu in delno na III. Horizontu. Obnovili so staro franconsko progo Jadran I.
Rudnik so dokončno zaprli leta 1964.